Nedeljska misel – 17.3.2024

Če seme umre, obrodi obilen sad

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 12,20-33)

Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.

V. POSTNA NEDELJA (LETO B)

(g. Giovanni Dolermo, sv. Jakob)

Predragi bratje in sestre, prišli smo že do pete postne nedelje. Blizu je Velika noč Jezusa Kristusa!
Bog Oče nas želi pripraviti na ta praznik, ki je najbolj poseben in mogočen dogodek na svetu. To naredi preko besede, ki nam jo je pravkar podaril. Danes vse teži k temu, da bi postavili osebo Jezusa Kristusa v središče. Beseda ga osvetljuje. Skupnost ga pričakuje. Liturgija ga obhaja. Kdo je bil Kristus? Kdo je Kristus? Danes nam mati Cerkev predstavlja Jezusa Kristusa kot človeka na poseben način. Danes vidimo trpečega Kristusa. Vsi smo povabljeni, da se poglobimo vanj. Evangelij nam pokaže, kako Jezus svobodno sprejme trpljenje. Vstopi v tesnobo. Prizna, da je njegova duša vznemirjena. Drugo berilo nam ga predstavi med tem, ko daruje molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami, da bi ga Oče rešil smrti. Vemo, da je Jezus Kristus potil kri, ker je bil tako pretresen. Nihče od nas ni potil krvi, zato si verjetno ne predstavljamo izredno dramo, ki jo je živel Jezus Kristus. Ne vemo, kaj pomeni, da je delal samo dobro in prejel samo slabo.
Zgodi se popolnoma nepričakovana stvar. V najglobljem trpljenju človek Jezus Kristus izkusi Boga. Jezus izkusi, da je Bog njegov Oče. Tako v Getsemaniju kot na križu Jezus Kristus kliče Boga in ga imenuje »Očeta«. Oče ne zapusti otroka, ne pusti ga v smrti, ampak ga obudi. Kristusovo trpljenje je odrešeno, nima zadnje besede. S tem, ko Bog Oče odreši Kristusovo trpljenje odreši tudi moje in tvoje trpljenje. Vse to, od česar jaz in ti beživa vsak dan: od oseb, situacij, naporov, bolezni, starosti, slabosti, neuspehov, … ampak nam ne uspe, kajti življenje nam tega ne dovoli, vse je odrešeno v osebi Jezusa Kristusa. Vse postane mogoče v Jezusu Kristusu, zmagovalcu nad smrtjo. On je danes povišan z zemlje in nas pritegne k sebi, v nebo, kjer je naš dom.