Pustite oboje skupaj rasti do žetve
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,24-43)
Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«
Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«
In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«
Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹
Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«
16. NEDELJA MED LETOM (LETO A)
(g. Giovanni Dolermo, sv. Jakob)
Predragi bratje in sestre, vsem želim blagoslovljeno nedeljo! Ravnokar smo poslušali Besedo, ki prihaja kot močna luč, da bi razsvetlila in razložila naše življenje.
Kolikokrat smo bili v življenju presenečeni, ko smo bili priče zlu, ki smo ga doživeli od naših bližnjih, predvsem od naših ljubljenih. Kolikokrat nas je prizadelo, ko so z nami grdo ravnali tisti, ki jih imamo radi, ki smo jih vedno ljubili. Ko nam nekdo grdo odgovori, ali ko nekdo slabo govori o nas za našim hrbtom, ali na splošno vsako zlo, ki nam ga storijo drugi, nas nikoli ne pusti ravnodušne. Zlo, ki ga ne znamo razložiti in ki nas rani, nam zmeraj postavlja vprašanje.
Če smo prav iskreni, lahko priznamo, da je tudi v nas veliko zla, ki ga pogosto ne znamo razložiti. Poglejmo kak primer: zakaj tudi mi včasih slabo odgovorimo drugim? Zakaj govorimo slabo o drugih in z drugimi? Zakaj včasih vidimo, da druge opravljamo, brez da bi to želeli? Od kod prihajajo občutki sovraštva in nasilja, ki se včasih prav ugnezdijo v nas? Zakaj na dnu srca mislimo slabo o Bogu in ne zmoremo verjeti, da je On Ljubezen? Povzemimo vse to z besedami evangelija: »Od kod torej ljuljka?«
Jezus Kristus da globok odgovor in luč: »Sovražnik je to storil.« Ni krivda bližnjega, ni niti tvoja krivda za zlo, ki ga nosiš v sebi. Vsi mi imamo sovražnika, ki stalno seje ljuljko v nas.
To pa je le prvi vidik te resničnosti. Ne moremo se ustaviti pri ugotovitvi, da imamo sovražnika. Najlepša in najbolj pretresljiva stvar, ki lahko danes stori, da od veselja poskočimo, je drža našega nebeškega Očeta. Bog, ki dobro pozna našo resničnost, danes gleda vsakega izmed nas in obrnjen k svojim služabnikom pravi: »Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve.« Kakšna ljubezen! Kako globoko spoštovanje do naše svobode! Bog je edini, ki nas resnično ljubi in nas pušča svobodne, svobodne tudi da se zmotimo, da storimo zlo drugim in sebi. Bog ne zavrže ničesar, kar je našega, ampak začne svojo zgodbo odrešenja prav pri naših napakah.
In na koncu pride najlepša novica: Bog zna čakati, Bog nas čaka, Bog ni nikoli nasilen z nami, ampak ob koncu, ko je čas zrel, vzame v roko koso in odstrani vso ljuljko. Bog čaka, predno odstrani ljuljko in naše zlo in pusti samo to, kar je dobrega, ljubezen, odpuščanje, zvestobo… Kdaj? Danes, med to evharistijo. Kako lepo! Amen.
