Jezus izpolnjuje Izaijevo prerokbo
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 4,12-23)
Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«
Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.
Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.
III. NAVADNA NEDELJA (LETO A)
(g. Giovanni Dolermo, sv. Jakob apostol)
Predragi bratje in sestre, danes nam prvo berilo oznanja čudovito resničnost. Oznanilo je namenjeno ljudstvu, ki je hodilo v temi. Kdor hodi v temi, ne vidi ničesar. Dostikrat je naše življenje prav tako. Hodimo, gremo naprej, naredimo vse, kar moramo in tako minevajo dnevi, meseci, leta, mi pa ne vidimo ničesar. Ne vidimo, kam gremo, ne vidimo, kakšen smisel ima naše življenje, ne vidimo, zakaj trpimo. Enkrat je neka oseba, veteran vojne na Balkanu, rekla, da je najhujša situacija v vojni, v kateri se lahko znajdeš, ta, da ne vidiš sovražnika. Ko ne vidiš sovražnika ne veš kdaj in kako te lahko napade. Dostikrat je naše življenje tako: čutimo, da nas nekdo ali nekaj prizadene, da nas kaj teži, ampak ne vemo ne kaj je to ne kako do tega pride. Trpimo in konec. Prerok Izaija danes govori prav tistemu, ki hodi v temi in prebiva v deželi smrtne sence. Oznanja prihod velike, čudovite luči, ki razsvetljuje vse naše sence.
Evangelij, ki smo ga ravnokar poslušali, nam oznanja, da se ta resničnost uresničuje v polnosti v osebi Jezusa Kristusa. On je luč, poslani od Očeta, da bi razsvetlil sence, ki jih vsak od nas nosi znotraj in zunaj sebe. Če mu danes odpreš vsaj malo svoje srce, pride Kristus in te razsvetli. Ne obstaja nobena tema, ki more obstati ob Kristusovi luči. Danes Kristusov Duh govori tvojemu duhu, našemu duhu, in nam pravi kdo smo, kam gremo in zakaj trpimo. Jezus Kristus nam danes osvetljuje vse naše najbolj globoke stiske in skrbi.
Ko v naše življenje posveti Kristusova luč, s sabo prinese veliko veselje, ki se nam danes daruje. Isto veselje, ki so ga okusili prvi učenci, ko so zaslišali, kako jih Jezus kliče po imenu in jim obljublja, da bodo postali ribiči ljudi. Danes je ta luč in to veselje za nas. Kako lepo! Sprejmimo jo! Amen.
