Dragi bratje in sestre,
Jubilej. Praznik hvaležnosti. Praznik posvetitve Lateranske bazilike.
Torej je to praznik, ki slavi neskončno Božje usmiljenje, da smo Cerkev, ki hodi z upanjem, da smo Božja družina … veliko Cerkva, ki se srečujejo, da bi izpovedovale isto vero. Hoditi v upanju.
1. Neskončno Božje usmiljenje
Jubilej in dan hvaležnosti nas spominjata, da Bog skrbi za nas … in da se zbiramo, da slavimo Božje usmiljenje, Božjo dobroto.
Sadovi zemlje in človeškega dela nas vodijo k zahvaljevanju Bogu.
Žal danes pogosto mislimo, da je vse le po zaslugi našega dela, tehnike, podjetniških sposobnosti, gospodarskega dobičkarstva … in nam manjka hvaležen pogled na svet, ki postane le predmet gospodarskega izkoriščanja. Nujno smo poklicani, da izobražujemo sebe in mlajše generacije o pravem pomenu dela in delavne predanosti, kjer je potreben tudi kontemplativen pogled: Hvala Bogu za življenje, za zemljo, za njegove darove.
2. Bog skrbi za nas
Bog skrbi zame po svojem Sinu Jezusu, ki je umrl zame. Dal je svoje življenje zame. Jubilej je pogled upanja, ker slavi Boga Odrešenika, ki skrbi zame, za nas.
Letošnje pastirsko pismo (On skrbi za vas – Ha cura di voi) nas vrača k dejstvu, da smo predvsem prejemniki Božje skrbi, ki nas je dosegla na toliko načinov. Od začetka je Bog skrbel zame preko mojih staršev, preko družine, šole, cerkve, skupnosti … in zdaj, ko srečam krhko, šibko osebo (bolne, starejše, otroke, revne, migrante …) sem poklican, da se s hvaležnostjo spominjam Boga (ponovno je tu hvaležen pogled na življenje) in ljudi, po katerih je Bog skrbel zame. In zato skrb za ranljive in krhke osebe ni le dejanje etike, ampak postane dejanje vere: v majhnem-revnem-bolnem-migrantu-zaporniku-lačnem stopim v odnos z Bogom … srečam Boga, ljubim Boga.
3. Vzgajamo se k odnosom
Pogosto smo nepismeni v odnosih. Smo tako zagledani vase in kopičimo stvari, čustva-občutke, da postanemo nezmožni empatije, to je sočutnega, razumevajočega pogleda, usmiljenega do drugih: od tod nasilje, agresivnost, pa tudi osamljenost, ujetost v strahu, pomanjkanje upanja, samomori.
Bog nas vzgaja. Evangelij je šola za učenje odnosov, to je, kako spoštovati drug drugega in kako naj skrbimo drug za drugega!
Jezus je učitelj: od njega se učimo, kako naj dajemo čas za poslušanje ljudi, kako naj bomo potrpežljivi z ljudmi, kako naj bomo radodarni z ljudmi. Ponovno ovrednotimo besede, kot so: poslušanje, potrpežljivost, odpuščanje, milina, radodarnost, zaupanje.
4. Skrb za Cerkev
Evangelij, ki smo ga slišali, nas spominja na to. Je eden redkih odlomkov, v katerih Jezus kaže odločnost, ki se izraža tudi v radikalnih, skoraj subverzivnih dejanjih. Poskrbimo, da bi bila naša Cerkev bolj ukoreninjena v evangeliju, v dejavni ljubezni. Danes se spominjamo tudi naših svetih in blaženih: svetega Justa, svetega Socerba, blaženega Frančiška Bonifacia, častitljivega msgr. Marcela Laborja, Božjega služabnika msgr. Jakoba Ukmarja.
Po zgledu teh vzornih kristjanov se tudi mi odžejajmo pri izviru evangelija, skrbimo za svojo duhovnost, za svoje prijateljstvo z Gospodom. To je pot tudi za prenovitev naše cerkve, in način, da bi postala takšna, kot si jo želi Gospod: družina, kjer skrbimo drug za drugega, kjer doživljamo pozornost in nežnost bratov in sester, kjer vemo, da smo ljubljeni, četudi smo krhki in grešni. Dom, kjer vsi lahko izkusijo Božjo ljubezen.
»Krščanska ljubezen premaga vsako oviro, zbliža oddaljene ljudi, združi tujce, zbliža sovražnike, prečka človeško gledano nepremostljiva brezna, vstopa v najbolj skrite gube družbe. Krščanska ljubezen je po svoji naravi preroška, dela čudeže, nima meja: je za nemogoče. Ljubezen je predvsem način dojemanja življenja, način, kako ga živimo. Torej, Cerkev, ki ne omejuje ljubezni, ki ne pozna sovražnikov, proti katerim bi se morali boriti, ampak le moške in ženske, ki naj jih ljubimo, je Cerkev, ki jo svet danes potrebuje« (Leon XIV., Dilexi te 120).
Domača cerkev, v kateri lahko vsak otrok, vsaka starejša oseba, vsak reven človek “začuti, da so Jezusove besede namenjene njemu: »Jaz sem te vzljubil« (prim. Raz 3,9)« (Leon XIV., Dilexi te 121).
