Nova zapoved medsebojne ljubezni
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 13,31-35)
Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
V. VELIKONOČNA NEDELJA (LETO C)
(g. Giovanni Dolermo, sv. Jakob)
Predragi bratje in sestre, nahajamo se v peti velikonočni nedelji, v središču velikonočnega časa. Beseda, ki smo jo slišali v prvem berilu iz ust svetega Pavla je resnična za vse ljudi vseh časov: »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.« Prav tako je. Trpljenje je edina resničnost, ki je zares skupna vsem. Ne obstaja oseba, ki ne bi trpela. Tudi mi trpimo, ampak imamo milost, da lahko vsako nedeljo poslušamo Besedo, ki razsvetljuje to našo resničnost.
Današnja beseda je močna luč. »Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj!« Ta zapoved ni nek ukaz, ki nam prihaja od zunaj, ampak je zapisana v naše srce. Kristus sam je, ki nam razlaga, kako smo ustvarjeni, na globok, eksistencialen način. Vsak od nas je ustvarjen iz ljubezni in za ljubezen. Postava, ki jo nosimo vtisnjeno v največji globini našega srca, pravi, da smo izpolnjeni samo kadar ljubimo. Da bi dosegli polno srečo moramo storiti samo eno stvar: ljubiti. Je izredno enostavno. Ljubezen nas naredi zadovoljne. Pomanjkanje ljubezni pa v nas ustvarja nesrečo, nezadovoljstvo in frustracijo. Želja po dobrem in ljubezni je skupna vsem ljudem in je ne moremo izkoreniniti iz našega srca. Velikokrat pa, kot pravi sveti Pavel, nimamo moči, da bi jo udejanjili. Greh, ki ga storimo svobodno, nam to preprečuje. Tu tiči drama vsakega moškega in ženske, tu je izvir vsakega našega trpljenja. Želim ljubiti, a opažam, da sem zelo omejen, da mi ne uspe. Zadostuje, da mi oseba, ki mi je blizu, s svojimi besedami in dejanji pokvari moje načrte in projekcije in takoj vidim, da je več ne ljubim. V sebi imam željo drugega vedno ljubiti, tudi ko je moj sovražnik, vendar nimam sposobnosti. To nadvse globoko dihotomijo živimo vsi vsak dan in to je kar nas stiska, naj ubija, uničuje naše življenje na eksistencialni ravni.
Pogum, bratje in sestre! Krščanstvo je vesela novica, ki jo vsi pričakujemo, ker gre v srce naše drame. Vesela novica je ta, da je Kristus vstal! Moja smrt je premagana. Nevidni zid, ki me ločuje od drugega, je Jezus Kristus podrl s svojo smrtjo in vstajenjem. Ljubezen ni več neka utopija, kajti Jezus Kristus jo je napravil dostopno za vse nas. Uspem ljubiti! Uspem ljubiti drugega, kadar je moj sovražnik. Lahko ljubim brez napora, v Kristusu. Kristus je, ki ljubi v meni. Kristus v tem trenutku ljubi mene. Kristus sedaj izpolnjuje to veselo novico s tem, ko umre in vstane zame in za vse nas.
