24. maja 2026 smo pri sv. Ivanu obhajali poslovilno mašo za šolske sestre, ki zapuščajo Trst in odhajajo v Gorico. Ob začetku svete maše je gospod škof pozdravil sestre, liturgijo pa je vodil g. Tomaž Kunaver. Ob tej priložnosti objavljamo celotno pismo g. Tomaža, ki ga je v imenu duhovniške zveze in vseh vernikov prebral med sveto mašo.
Foto galerija je na voljo na spletni strani šolskih sester: https://solske-sestre.si/slovo-iz-trsta/
Drage sestre,
V imenu slovenskih duhovnikov in vseh slovenskih vernikov na Tržaškem bi vam rad ob vašem slovesu izrazil neizmerno zahvalo, ki jo vsi čutimo. Težko z besedami zaobjamemo vso globino spoštovanja in hvaležnosti, ki jo nosimo v srcih. Vaš odhod s Tržaškega v Gorico je zgodovinski trenutek, kot je bil vaš prihod v te kraje daljnega leta 1895, ki je močno zaznamoval zgodovino krajevne Cerkve. Od vas se poslavljamo z mešanimi občutki – z žalostjo, ker izgubljamo zveste in nepogrešljive sodelavke na pastoralnem področju, a hkrati z neizmerno zahvalo Bogu za vse, kar ste zapustile naši skupnosti v 130 letih med Slovenci v Trstu in skoraj 80 letih delovanja pri Sv. Ivanu.
Bile ste tihi, a izjemno močan in zanesljiv steber naših župnij. Kjerkoli ste delovale – pa naj bo to pri sv. Ivanu, v Dolini, v Borštu, Ricmanjah, v Marijinem domu v ul. Risorta ali na Opčinah – ste s seboj prinašale luč, toplino in neomajno predanost Kristusu ter ljudem. Vaše hiše so bile vedno odprte; bile so domovi, kjer smo duhovniki in verniki našli zatočišče in molitveno podporo.
S skupnimi močmi smo orali duhovno ledino in skrbeli za naš narod. Vaše poslanstvo je pustilo neizbrisen pečat med vsemi generacijami. V času druge svetovne vojne ste lajšale trpljenje Slovencev v Koronejskem zaporu. Poučevale ste krščanski nauk z vero, ki je gorela iz vaših src. Mladino ste z učenjem jezikov in petja pripravljale na življenje ter plemenitile naše liturgije. Z veliko ljubeznijo ste otrokom in mladostnikom pomagale pri učenju. S tečaji kuhanja in ročnih spretnosti ste dekletom in ženam dajale popotnico za življenje ter krepile krščanske vrednote v družinah. Z neizmerno potrpežljivostjo ste skrbele za ostarele in bolne ter jim prinašale dostojanstvo in tolažbo.
Nepozabna bodo ostala srečanja mladine v Žabnicah in vaših drugih hišah. Tam so rasli rodovi, ki danes zvesto živijo svojo vero prav po zaslugi semen, ki ste jih sejale z lastnim zgledom.
Ob vašem slovesu se zavedamo, da se časi spreminjajo in prinašajo velike preizkušnje. Tudi nas, slovenskih duhovnikov, je zmeraj manj – tako kot se manjšajo vaše vrste. Pogled na prazne prostore in manjše število delavcev v Gospodovem vinogradu nas navdaja s človeško skrbjo. Vendar ne smemo obupati. Zaupamo v Božjo previdnost in z vero zremo vprihodnost, saj vemo, da Bog vodi zgodovino. Ne vemo, kaj Bog pripravlja za naše skupnosti tukaj na Tržaškem, a verujemo, da On nikoli ne zapusti svojega ljudstva in da bo vaše bogato delo obrodilo nove, morda drugačne sadove.
Drage sestre, iz srca se vam zahvaljujemo za vsak vaš darovani dan, za vsak napor, prebito noč, za potrpežljivost z nami in za vsako skrito molitev. Čeprav vas pot sedaj vodi v Gorico, sled, ki jo puščate na Tržaškem, ostaja neizbrisna. Postale ste del naše zgodovine, naših župnij in našega duhovniškega bratstva.
Tja, kamor odhajate, vas spremljajo naše molitve. Ostajamo trdno duhovno povezani v istem Evharističnem Srcu, ki nas je poklicalo v služenje. Naj vam Gospod obilno povrne za vse vaše dobro, vam podari zdravja in svojega nebeškega miru.
Z globokim spoštovanjem in v molitveni povezanosti,
Tomaž Kunaver,
škofov vikar za Slovence na Tržaškem
v imenu slovenskih duhovnikov in celotne verske skupnosti
