Kristusovi učenci prinašajo mir
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,1-12.17-20)
Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«
Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«
XIV. NAVADNA NEDELJA (LETO C)
(g. Giovanni Dolermo, sv. Jakob)
Predragi bratje in sestre, Gospod nas to jutro obiskuje s čudovito besedo. Evangelij, ki smo ga poslušali, ni samo kronika tega, kar se je zgodilo pred dva tisoč leti, ampak resnična beseda, živa in aktualna. V dveh tisočletjih zgodovine Cerkve so različni svetniki čutili željo, da bi živeli to besedo na radikalen način, brez interpretacij. Tako so pošiljali učence oznanjat evangelij, kot Jezus Kristus, dva po dva, brez gotovosti in v popolnem uboštvu. Na misel mi prihaja sveti Benedikt, sveti Frančišek Asiški, sveti Ignacij Antiohijski in veliko drugih.
Tudi jaz sem leta dva tisoč sedemnajst, po božji milosti, uspel živeti to izkušnjo. Živel sem jo en teden, z nekim drugim fantom, brez da bi s seboj vzela karkoli, le sveto pismo in povratno vozovnico. Tisti teden je bil povsem v božjih rokah; najina edina skrb je bila oznanjati vsem ljudem Njegovo ljubezen. Izkusila sva, kako je močna božja previdnost. To je bil najlepši teden mojega življenja. Naredil bi vse, da bi lahko ponovil to izkušnjo.
To sem vam povedal, da bi vam preko moje izkušnje pokazal, da se ta beseda izpolnjuje. Ne obstajajo kristjani prve in druge kategorije. Ta evangelij je za vse. Ta evangelij je za nas. Za Jezusovim poslanjem dvainsedemdesetih učencev je nujnost, ki jo čuti, da bi se srečal s tabo in z mano. Jezus Kristus te ljubi. Stori vse, da bi ti dokazal to izredno ljubezen, ki jo ima do tebe. Vsak dan ti pošilja osebe, dopusti dogodke in ti podarja besedo, vse to zato, da bi prišel do tvojega srca in ti rekel, da te ljubi. Ljubi te z izredno ljubeznijo. Poglejte, do česa ga je ta nora ljubezen pripeljala! Jezus Kristus je vstopil v smrt, ker ne prenese, da bi nas smrt tlačila. Jezus Kristus je vstopil v mojo in tvojo današnjo smrt in jo uničil, izničil jo je. Kristus je vstal! Tukaj smo prav zato, da bi živeli njegovo vstajenje. Pogum, bratje in sestre! Kristusovo vstajenje sedaj prihaja preko evharistije. Vsaka evharistija je Velika noč. Danes je Velika noč. Sedaj Kristus umre in vstane zate. Iztrga te iz tvoje smrti in te pripelje domov. Če to želiš.
